UJET V ČAS

zbudi me
iz tega črnega sna
iz oblakov dima
kjer več ne obstajava

zbudi me
preden čas pogoltne oba
greva za soncem
zlijva se v ocean

zbudi me
preveč je misli, ki tavajo
preveč zablod, ki srca ne najdejo
zbudi me
brez obljub
obraza nevidnega
ujet sem v čas, ki ne obstaja

danes gledam
ne vidim več
danes gledam
ne slišim več
danes gledam
ne vidiš več
te ceste
kamorkoli
greva vstran
 

DLANI

poglej te dlani
vidiš te črte?
so kot poti – prekinjene
po njih so šli utrujeni pešci
po njih so šli, da bi videli

poglej te oči
izgubljajo barvo
veliki svetovi v njih so se videli
ustavljen čas
zaraščen v dušo
igra sveta se nekje konča

gledaš jih
njihove sence
gredo za njimi
kot da niso njihove
sreča tam na koncu tunela
ko prideš tja, ostaneš sam
 

VSTRAN

lahko je reči zbogom
zakriti si nebo
ne videt’ sonca, ki zahaja
pogreznit’ se v temo
če svet je velik zate
a je razlog za slovo?
življenje daje
včasih vzame
ne razumemo

poglej, če v  jutranji meglici
počiva strašen star šepet?
morda so sanje, glas, obrazi
pojdi kdaj, kamor se ne sme
briga te za tuje zmage, trofeje zlaganih obljub
briga te obžalovanje
briga te vsemu navkljub

lahko pa greš drugam
nekam tja
kjer morda so nore sanje
kjer verjameš vanje
vstran od zapovedi in ran
od nasmehov zaigranih
od pohlepa pijanih

lahko pa greš drugam
nekam tja
vstran od zapovedi in ran
od nasmehov zaigranih
od pohlepa pijanih
tja, kjer nekoga še imaš
z dotikom govorita
otročja sta, igriva
 

KALUP

se spomniš tistih sanj?
ležala sva pod nebom
kot knjiga za prebrat
odprta v tistem dnevu

nad nama zvezdnato nebo
v mavričnem odsevu
v zgodbi junak
pogumno proti vsemu

a še pogledaš kdaj v nebo?
večkrat vidiš le temo?
to je le strah
ujet v hrup
izgine, ko zapreš oči
le strah
zarjavel kalup

odšla sva v velik svet
z zvezdami pod ramo
z upanjem v dlaneh
z resnico štuporamo

srečujem ljudi, znance, neznance
tiste, ki so jim skrbi
ukradle mirne spance
z nasmehom za očmi
v nevidnem in lažnem
z obljubo brez moči
na varnem
kot se zdi
 

LEP DAN

a veš, zakaj je danes lep dan?
veš, zakaj je danes tak lep dan?

ni novic
ni resnic
ni gorja
ni krivic
nihče ne joče
nikogar ni

a veš, zakaj je danes lep dan?
veš, zakaj je danes tak lep dan?

nikjer ne piše o groznih stvareh
vse je tiho
nič ni greh
danes sanjaj
bodi ti

a veš, zakaj je danes lep dan?
veš, zakaj je danes tak lep dan?

danes ne gledam teh ljudi
ki so na zraku
samo zarad’ skrbi
danes sva skupaj
jaz in ti
za trenutek  svet ugasni
 

POIŠČI ME V PRAVLJICI

včasih pride dan, ko vse se zdi zaman
včasih pride dan, ko ostaneš čisto sam
vse se zdi odveč, vsak nasmeh je tih vojak
postaviš zid, zapreš se vanj

a če še čutiš, hrepeniš?
če še vidiš, ne bežiš
če svet se ti prevelik zdi
poišči me v pravljici

spet enkrat pride dan, ko spet imaš se rad
počneš stvari, se drugim zdiš bedak
takrat pride dan, ko vseeno je kam greš
ujameš vlak, nisi več enak
 

SEM KAKOR TI

nov začetek? nove sanje?
nov obraz? resničen? tih?

srce junaško ali kamen
nasmeh, ki znova zažari
ko dež izpere stare grehe
jih sonce tiho posuši
v zgodbah s srečnim koncem se izgubim

sem kakor ti
kot drama, ki ne spada v čas
kakor ti
ni treba govorit na glas
sem kakor ti
tudi mene je včasih strah, da obstal bom

včasih me odnese
ne vidim več poti
težke misli, garanje
na koncu smo poraženi

pokaži mi ta trik, ki me nasmeji
dnevi so prešteti
ne bom živel v čakalnici

sem kakor ti

na drevesu mojih sanj
listje rumeni
vsakič, ko pogledam ga
barve spremeni
ostaja mirno tam
kot, da se mu ne mudi
kot bi vedel kdaj sem sam
molče mi govori

sem kakor ti
drama, ki ne spada v čas